Bil sem v petem razredu osnovne šole. Star enajst let. V obdobju, ki je bilo zame najtežje. Domače nasilje je doseglo svoj vrh, moj uspeh v šoli pa dno. Spominjam se, kako so me poslali v zadnjo klop, ker naj se ne bi primerno obnašal.
Nisem razumel niti preprostih stvari, kot je fotosinteza. Nisem razumel sveta okoli sebe. In kar je najhuje, nisem razumel samega sebe.
Danes se spominjam, da sem ta dogodek zapisal v svojo prvo knjigo Jezero rumenega cvetja. Takrat sem jo dojemal popolnoma drugače, kot jo razumem zdaj. Takrat sem bil otrok, ki je iskal zatočišče v naravi. Tam, kjer sem odraščal, so bili gozdovi, jezero, prostrani travniki…
Področje, kjer je nekoč stal posest viteza Parzivala. Področje, kjer je imel svojo zemljo moj ded. Tam sem se čutil varnega. Ali pa sem si vsaj tako govoril.
Spomnim se igre. Fantje iz ulice smo se igrali kavbojce in indijance. In potem se je pripeljal avto. Moški je zakričal: “Policija!” Prestreseni smo stekli iz grmovja in gozda. Rekel je, da se tu dogajajo spolne zlorabe mladih fantov in da moramo takoj domov. Strah se je zasidral v moje kosti. Vsi smo se razbežali vsak na svoj konec.
Mislil sem, da je s tem konec. A čez nekaj mesecev sem istega moškega srečal na poti k verouku. Hodil sem ob jezeru. Ta moški se mi je približal. Predstavil se je kot policist in celo pokazal neko izkaznico. Rekel mi je, da je prišla prijava, da se nek mlad fant na tem področju razkazuje.
Strah. Popolna otrplost. Nisem imel kam pobegniti – na eni strani jezero, na drugi potok. Nikjer nikogar. Bil sem ujet. Rekel mi je, da mora preveriti, ali sem to jaz. Slekel mi je hlače. Otipaval me je. Nato rekel, da se ne ujemam z opisom in da lahko grem.
Takrat se je vse končalo. Spomin se ustavi. Ampak nekaj je ostalo – neskončen sram, ki me je spremljal vse do danes.
Takrat so bili miličniki nekaj svetega. Kadarkoli je bilo doma narobe, je prišla policija.
Bili so moji rešitelji. Kako naj prijavim svoje rešitelje? Raje sem bil tiho.
Tri leta kasneje. Vpisal sem se v atletski klub. Tam je bil on. Ni bil policist. Bil je le trener borilnih veščin. Počel je to mnogim drugim. In nato ga je nekdo prijavil. Izginil je iz Slovenije za dvajset let.
Potem sem ga ponovno srečal.
Sredi mesta sem se odpravil naravnost proti njemu. Pogledal sem ga v oči, poklical po imenu. “Zdenko.” Podal sem mu roko in rekel: “Sem Milan Krajnc. Pred dvajsetimi leti ste me spolno zlorabili. Naj bo zdaj to vaše breme, ne več moje.” Obrnil sem se in odšel.
Videl sem njegov obraz. Bil je bled. Ostal je na mestu. In takrat sem spoznal, da je največja kazen za storilca to, da mu resnico poveš mirno.
Takrat je teźko breme padlo z mene. Ampak ne povsem. Sram je še vedno obstajal nekje globoko v meni. Podzavestno. Kot nevidna nit, ki je vplivala na vse, kar sem počel.
Začeti nekaj – in se ustaviti pred koncem. Ne zaključiti. Ne upati si stopiti v prvo vrsto. Ker, ko bom tam, bodo vsi vse vedeli o meni.
A danes vem, da me ni ustavljal strah pred uspehom. Ustavljal me je sram. Tisti sram, ki ni bil nikoli moj.
Danes vem, da tega nisem mogel premagati, ker nisem bil pripravljen. Ker tega nisem ozavestil.